Zanimivo je, koliko podob ima Gospodovo vstajenje v našem življenju. Kakor, da bi nas Cerkev želela obvarovati pred poplitvenim odnosom do sprejemanja daru Gospodovega vstajenja. Če bi se osredotočili le na čudežno naravo tega dogodka, ki pravzaprav samo kaže na to, da je Jezus kot nekakšen superjunak premagal celo lastno smrt, bi morda celo življenje živeli v zmoti, ki bi nam dala misliti, da je to vse, kar nam lahko Bog podari v življenju. Mi bi bili občudovalci Jezusa, nebi pa bili vključeni v njegovo zmago. In ravno to si Jezus želi, da bi bili vključeni v njegovo zmago in bi bili deležni novega življenja skupaj z njim. Zato je prišel na svet in zato nam je svojo največjo ljubezen izkazal na tak način, da je na lastnem telesu pokazal težo duhovnega boja.
Res je, kar pravi katekizem, da se v vstajenju dopolni učlovečenje. Učlovečenje pa pomeni življenje v tesni povezanosti z resnico, kar vključuje tudi sprejemanje dvomov in težav, pa tudi veselje nad lepoto in polnostjo življenja. Na tak način tudi lažje razumemo, kaj je sploh smisel vstajenja. Jezus nas ni hotel rešiti tega, da smo ljudje. Hotel nas je rešiti pred zaprtostjo vase, pred egoizmom, hotel nas je rešiti pred skušnjavo samoodrešenja.
131. Kakšna sta smisel in odrešenjski pomen vstajenja?
Vstajenje je vrhunec učlovečenja. Vstajenje potrjuje Kristusovo božjo naravo kakor tudi vse kar je sam storil in učil, ter uresničuje vse božje obljube v naš blagor. Poleg tega je Vstali, zmagovalec nad grehom in smrtjo, počelo našega opravičenja in našega vstajenja: že sedaj nam daje milost posinovljenja, ki je stvarna deležnost pri njegovem življenju edinorojenega Sina; nato bo ob koncu časov obudil naše telo.
