Božja beseda za 3. postno nedeljo.
Odlomek iz 2. Mojzesove knjige, ki ga beremo to nedeljo se zdi kot nekakšno nadaljevanje božje besede, ki smo jo brali na 2. postno nedeljo. V evangeljskem odlomku smo namreč brali Jezusovo spremenjenje na Gori. Pri spremenjenju namreč Jezus razodene svoj pravi obraz in pokaže, kod v resnici je. Izbere trenutek na gori v katerem je odstranil vse, kar zakriva njegovo božanstvo. Tak trenutek je doživel tudi Mojzes, ko je Boga srečal v gorečem grmu. Če se je učencem razodel Jezus in se jim pokazal tak kot je v resnici, pa je Mojzes srečal Boga v gorečem grmu. Učenci so namreč Jezusa sprejemali kot človeka, nekateri so ga sprejemali kot zelo modrega učitelja; nekateri so ga trmasto želeli le kot nekega političnega voditelja, ki jim bo prinesel velike koristi, saj bodo njegove sposobnosti njim odprle poti na pomembna mesta v družbi in zgodovini. Jezus pa ni bil politični voditelj. Bil je pravi Bog. Čeprav so nekateri izpovedovali vero vanj tega v resnici niso sprejeli v globini svojega srca. Tudi nam danes je težko sprejeti to vest. Dopuščamo, da je Jezus nekdo, ki zelo dobro vpliva na naše življenje. Da pa ga sprejmemo kot Boga bi pomenilo, da bi morali v marsičem spremeniti svoje življenje. Predvsem bi se morali Bogu odzvati v globini svojega srca in sprejeti mir srca, ki izhaja iz božje bližine. Ni potrebno, da bi zamenjali mnoge stvari na katere smo tako zelo navajeni. Potrebno je narediti premik v globini svojega srca. Sprejeti, da smo ljubljeni, doživeti mir, odpovedati se temu, da bi nas v življenju vodile sile, ki nas ponižujejo…
Pomembno ni samo to, da se Bog Mojzesu prikaže. To ni neka atrakcija. To je jasno znamenje, da Bog ni zapustil svojega ljudstva. Po drugi strani pa Bog človeku razodene svoje ime. To ime je: Jaz sem, ki sem. o tem imenu so svetopisemski razlagalci mnogo razpravljali. Toda to ime lahko razumemo v njegovi prvotni obliki. To ime pomeni, da je Bog čisto bivanje. Bivanje, ki je boljše kot nebivanje. Bog je bivajoč in dober. Tudi nam hoče namigniti nekaj podobnega. Tudi mi sprejemimo, da je bolje, da bivamo, kot da nas ne bi bilo. Toliko samozanikanja in umiranja je v nas: ko na poti rasti obupamo in si dopovemo, da je bolje svoje življenje živeti kot ne živeti. Da nismo toliko vredni in je bolje, da bi živeli neko povprečno življenje kot pa, da bi doživeli kaj resnično lepega. Mnogokrat si ne dopustimo, da bi uredili svoje življenje samo zato, ker ne verjamemo, da je dobro, da obstajamo.
Nebivanje in nasprotovanje dobroti gresta z roko v roki. Ko si v postnem času izprašujemo grehe hitro pridemo do zaključka, da nismo dobri ljudje. Najlažje je reči, da smo slabi in grešni in je to tako, kot bi se uvrstili v nekakšen predalček. Tako se tudi izmaknemo dosegu roke našega Boga – tako se nam zdi. Toda to je le privid. Vedno bomo v odnosu do Boga in živeli v tem svetu. Samo ta svet je in samo v tem svetu lahko rastemo na poti k Bogu.
Psalm nam govori o božjem usmiljenju. Začne pa se s slavo Bogu, ki je ustvaril vse stvari in to življenje vodi z ljubeznijo. Psalm govori o vseh vidikih usmiljenja. Bog se približuje človeku in mu izkazuje svoje usmiljenje na vse načine. Če se človek zave, da v naravi veljajo zakoni, ki jim je nemogoče uiti, je to za človeka na nek način odrešitev. Spozna resnico in lahko se nauči delovati tako, da si bo nakopal čim manj težav. Tudi duhovne zablode povzročijo, da človek doživi povračilo ali kazen. Zato je še toliko bolj čudovito, da je Bog usmiljen do naših zablod in pregreh. Bog ne ukine reda stvari v naravi. Njegovo usmiljenje človeka ne vzame iz sveta, ampak ga nauči, da človek na svetu živi odrešeno.
V drugem berilu nas apostol Pavel opozarja pred pozunanjenostjo. V vrsticah, ki so pred tem nagovorom Pavel pripoveduje o svojem življenju, kako je potekal njegov duhovni boj. Ta je bil vse prej kot lahek. Pavel je bil farizej in je živel zelo temeljito življenje. Živel je po vseh postavah in po vseh predpisih. Toda Bog ga je poklical še na bolj odlično pot. K ničemur drugemu nas Bog ne kliče kot k temu, da bi zmagali. Vprašamo se lahko, kako lahko zmagamo vsi, če je tako, da v tekmovanju zmaga le eden. Pred Bogom je to mogoče.
Evangeljski odlomek se zdi nekoliko neznačilen za postni čas, saj ne govori ne o preizkušnjah, ne o trpljenju in preganjanju. Toda ta odlomek nam Cerkev izbira po modrosti, ker si nam želi povedati, da se bomo morali v nekem trenutku odločiti za zelo poglobljeno življenje. Udobje življenja nam nekaj časa, celo nekaj let omogoča, da bi živeli na površini a kaj kmalu se pokaže, da to ne zadošča. Jezus nas kliče, da bi živeli poglobljeno in tudi dajali sadove svojih del.
