Drugi dan prošnjih dni je posvečen lepoti božje slave. Ko nas Gospod vabi, da bi živeli iz poslnosti vere nas vabi tudi k spreobrnjenju. Če smo prvi dan prošnjih dni poudajali predvsem potrebo po tem, da bi ljudje nehali biti brezbrižni, pa se v drugem dnevu poskušamo odzvati spodbudi, da bi se spreobrnili. Če se hočemo spreobrniti moramo besedo ne le poslušati ampak dopustiti, da boesdo tudi slišimo in sprejmemo.
V mesecu Maju imamo za to čudovit zgled: "Marija je vse besede poslušala in jih premišljevala v svojem srcu".
Vabljeni k sveti maši v torek 27. maja ob 20. uri. Pri maši bomo prejeli poseben blagoslov.
Takole je v knjigi Leto svetnikov opisana zgodovina prošnjih dni:
Zakaj je Mamert ustanovil prošnje procesije, nam je ohranjeno poročilo njegovega vrstnika in prijatelja Apolinarija Sidonija in sv. Avita, Mamerotvega drugega vzornika.
Dve francoski pokrajini, Dophineja in Savojska, sta v tistih časih veliko trpeli zaradi čedalje pogostejših nesreč. Pokrajini sta bili že tako hudo prizadeti zaradi preseljevanja narodov, pogostih vojn in krivoverskih (arijanskih) prepirov. Tem nesrečam so se pridružili pogosti potresi, ki so ljudi popolnoma zbegali, požari so uničili cela naselja in divje živali so se tako razmnožile, da so pri belem dnevu prihajale v bližino mest in napadele ljudi, kmečkemu prebivalstvu pa uničevale pridelek in ogrožale živino. Zlasti mesto Vienne je veliko trpelo. Višek strahu so ljudje doživeli leta 469, ko so s svojim škofom ravno obhajali veliko noč v veliki mestni cerkvi in se je med mašo razlegal po cerkvi klic: “Gori! Gori!” Gorelo je krasno poslopje mestne hiše, ki je stala na griču. Ljudje so se bali, da bo ogenj zajel celo mesto; drli so iz cerkve da bi rešili, kar se je rešiti dalo. Škof Mamert je ostal sam pri oltarju. Z velikim zaupanjem v božje varstvo in pomoč je klečal in molil, naj se Bog usmili ljudi in jim prizanese z nesrečami.Vso noč je ostal v cerkvi in molil; komaj se je zdanilo, se je ogenj nenadoma polegel. Ljudje so se potolaženi in veseli vrnili v cerkev, kjer so nadaljevali službo božjo. Po maši se je nadškof obrnil k vernikom in jih živo prosil, naj se spokore in poboljšajo, da bo nebo omililo svojo jezo in bo ljudstvo spet pod varstvom božjega blagoslova. Nagovor je končal z besedami, da je ponoči, ko je besnel ogenj, naredil zaobljubo, da bo imel spokorne procesije, če Bog mestu prizanese. Povabil je vernike, naj se z molitvijo, s postom, z miloščino in s skesano spovedjo pripravijo na to pobožnost. Nadškof je za te spokorne procesije določil tri dni pred Kristusovim vnebohodom. Pri procesijah so molili in peli psalme. Procesije so šle v tri cerkve zunaj mesta. Ljudje so se te tri dni posvečevali s postom in dobrimi deli. Odslej so nesreče ponehale, versko življenje se je prerodilo, v mesto in v deželo se je vrnil mir.
Mamert je sklical v Viennu sinodo, na kateri je svetoval podložnim škofom, naj vpeljejo te procesije. Kmalu so se razširile tudi drugod. (V Rimu je to pobožnost vpeljal papež Leon III. okoli leta 801, ko je Italijo prizadel hud potres.)
Po tem dogodku je nadškof Mamert živel še kakšnih sedem let. V veliko veselje mu je bilo, ko je videl, kaj je dosegel z gorečo molitvijo in s prizadevanjem za obnovitev verskega življenja. Božji blagoslov je bil razlit nad ljudmi, nad njihovimi domovi in polji, nad vsem njihovim delom. Tako je deloval svetnik kakor goreča luč sredi teme greha, da je bilo okrog in okrog spet svetlo.
Svoje dni so te prošnje procesije ali obhodi ponekod trajali teden dni pred vnebohodom, danes pa so ostali samo zadnji trije dnevi. Križev ali prošnji teden jim pravimo zaradi križev, ki jih nosijo pred procesijami, ali zaradi prošenj ali odpevov pri litanijah vseh svetnikov, ki se molijo med obhodom. Da so te obhode ločili od obhoda na god sv. Marka, ki se imenuje “veliki prošnji dan” (litania maior), so jih imenovali tudi “navadni ali mali prošnji dnevi” (litaniae minores ali feriae rogationum). Med prošnjami procesijami molijo za blagoslov polja in posevkov, za varstvo pred sušo in neurjem in splošno za božjo pomoč. Zaradi spremenjenih razmer so zdaj ti prošnji dnevi neobvezni in škof jih more preurediti po svoji pastoralni uvidevnosti. (Leto svetnikov št. 2)
